V petek, 26. 2. 2016, sem imela prav poseben dan. Na stara leta sem se odločila, da ne želim biti osamljena, zato sem k sebi povabila nekaj ljudi, da preživimo skupaj lep večer. Že moja babica me je učila, da je potrebno za goste lepo poskrbeti. Nisem želela, da bi bil to tak navaden obisk, ampak sem si zaželela, da bi si moji gostje zapomnili ta obisk kot poseben dogodek. Sem babica Zmaj in sem prijazna babica, ki rada osrečuje otroke, zato sem svoje goste prosila, da mi pri tem tudi pomagajo. Skupaj bomo osrečevali otroke tako, da bomo z zbranimi sredstvi organizirali prave pravcate brezplačne rojstnodnevne zabave za socialno ogrožene otroke. Vsi moji gostje so bili srčni in prijazni ljudje in vsak je s svojo prisotnostjo k mojemu dobrodelnemu cilju nekaj prispeval.

Skupaj smo pripravili pravi pravcati nepozaben šov.

 

Gospodična Špela Šavs iz podjetja Dogtus je že na dvorišču malo prestrašila še bolj pa navdušila prihajajoče. Nedaleč od vhodnih vrat je bruhala čisto pravi ogenj. Tako kot se za nas, Zmajeve, spodobi. Pa to ni bilo samo bruhanje ognja. Dekle je z gorečimi baklami v rokah izvajalo težke gimnastične gibe, z usti pa ustvarjalo razkošne plamene. Sama sem jo občudovala, saj nikoli nisem imela takih spretnosti.  Špela s svojo čudovito energijo spreminja življenja mnogo ljudi in naših najboljših prijateljev, saj je njeno in Žiga Čižmek podjetje Dogtus, posvečeno skrbi in prevzogi psov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob zaključku Špeline predstave sem začutila, da je prav, da svoje goste lepo pozdravim.

Vesela sem bila, ko je polna dvorana ljudi stala pred menoj in me pridno poslušala. Ne spomnim se več, če sem jim pravzaprav v resnici kaj pametnega povedala. Veste, na stara leta človek rad kaj pozabi, še posebej tiste trenutke, ko ima tremo in je malce v zadregi. No, prav dobro pa se spomnim, da sem h govoru povabila direktorja zavoda Utrinek sanj Leona Zelka, naj malo pove o viziji zavoda pa kaj več o dogodku, na katerem smo se znašli vsi skupaj. Povedal je, da si želimo biti v zavodu dobrodelni in da je tudi dogodek Ljubljanski zmaj ovit v dobrodelno noto. Kot sem že omenila, si želimo, da bi imeli vsi otroci možnost enakega praznovanja rojstnega dne, zato smo v petek zbirali sredstva za organiziranje brezplačnih rojstnodnevnih zabav za tiste otroke, ki prihajajo iz socialno manj spodbudnih okolij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gospod direktor je napovedal tudi naslednjo točko v programu za goste. To je bil koncert mladega, vzhajajočega glasbenika Innerja, ki je prav za to srečanje pripravil himno z naslovom Ljubljanski zmaj. Tej himni je izrisal tudi risanko, ki smo jo potem gledali na veliki televiziji. K sebi je povabil prijateljico Ksenijo Sedej, ki mu je pomagala pri petju naslednjih dveh pesmi: Ni več noči in himne zavoda Utrinek sanj z istoimenskim naslovom. Ne morem vam opisati, kako sem uživala. Na moja stara leta so me noge kar nosile. To je bila zabava! Tako sem se vrtela kot že dolgo ne.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od same dobre volje in plesa se mi je raznežilo srce, zato sem se odločila, da bom najbolj pridnemu izmed obiskovalcev podarila simbolično darilce. Za najbolj pridno se je izkazala Tamara Fortuna, ki je nosilka portala srecna.si. Ona je celoten dogodek pridno snemala in že pred njim povabila veliko svojih prijateljev, naj pridejo k meni na obisk tega prelepega večera.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po nagradni igri pa moje oči niso več prenesle teme, zato sem goste prosila, naj prižgejo luči. Pa ne samo zaradi oči. V dvorani se je namreč dogajalo tudi nekaj čudovitega, česar se v temi ni videlo. V moji dvorani so se trije mladi umetniki predstavili s svojimi deli. Mlada ilustratorka Neža Pompe je okrasila levo steno. Jaz, babica, sem nad njenimi ilustracijami še posebej navdušena. Saj veste, da imamo babice rade pravljice, ki jih navdušeno pripovedujemo otrokom, kolikor se jih pač še spomnimo. Nežine ilustracije pa so natanko to – pravljične, nežne in igrive.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Desna stena se je odela v fotografski svet Nives Brelih. Za razstavo je izbrala temo gibanje in na njenih fotografijah lahko opazujemo raznolike interpretacije tega samostalnika. Človeška figura, živalski svet, narava od blizu in daleč so stalnice njenega ustvarjanja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Povezovalni člen obeh razstav je bil osrednji steber, kjer so visele fotografije mladega finskega audio-vizualnega ustvarjalca Mikke Rekola. Fotografije, ki jih je v analogni tehniki posnel na potovanju po Izraelu in Palestini so na tej razstavi uvod v večjo razstavo. Načrtuje jo v prihodnosti, ko jo bo obogatil tudi z audio posnetki. Lepo je videti mlade ustvarjalce, ki s takim zagonom stopajo po kulturnih stopničkah našega sveta. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Goste sem iz dvorane povabila tudi v svojo votlino. Zdi se vam smešno, ampak jaz sem jih resnično povabila v votlino. V moji votlini jih je čakal zmaj, ki jih je nato še pobruhal z ognjem. Pred tem jih je napadel velik pajek in ustrašil nenavaden jamski človek. Ne verjamete? To se je vse zares zgodilo. Kako?  S pomočjo virtualne resničnosti, seveda. Kristjan Hlaj in podjetje ArtRebel9 so mi omogočili, da sem si nadela očala Oculus Rift in se počutila kot pred leti, ko sem še prebivala v jami. In želela sem si, da to izkušnjo doživijo tudi moji gostje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob votlini so se obiskovalci lahko fotografirali v ustih velikega zmaja, metali rumenjake v izpraznjeno zmajevo gnezdo in igrali srečelov, kjer so se potegovali za lepe nagrade, med drugim ročna dela Andreje Petek, Nine Jeriček in Darke Hlaj.

Za gurmanske užitke doma ustvarjenih sladic sta poskrbeli Sara Bizjak s svojimi živobarvnimi in sočnimi macaroni ter lešnikovimi in čokoladnimi poljubčki in Milena Pockova s kolačem makedonske tradicionalne kulinarike. Sama sreča zame. Zagotovo se je pričakovalo, da bom sama kaj spekla, saj sem vendar babica. Ampak, veste, ne glede na starost, vam moram priznati, da mi peka nikoli ni bila v pretiran užitek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moje staro srce se je v teh urah druženja pomladilo vsaj za pol. Malo sem pojokala od ganjenosti in veselja, da se je spomnilo name toliko ljudi. Še bolj pa od ganjenosti, da je toliko ljudi pripravljeno stopiti skupaj in narediti nekaj dobrega za lepšo prihodnost vseh. A najbolj od vsega mi ostaja v lepem spominu to, da smo se družili povsem sproščeno, v domačnem okolju, da sem prav na vsakem gostu zaznala nasmešek na obrazu in da smo se skupaj imeli lepo. Prišli smo podpirat drug drugega v svojem ustvarjanju in za to sem nam vsem iskreno hvaležna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                                                                                              Vaša babica Zmaj